The wind that shakes the barley. Žalostna zgodba o boju za neodvisno Irsko. Zgodba o navzkrižju interesov, ki lahko pripelje do tragičnih dogodkov. Zgodba o ljudeh, ki so en trenutek zavezani v ljubezni do istih ciljev, drugi trenutek pa so vsak na svojem, skrajnem koncu.
Čudovit film s čudovitimi prizori irske pokrajine, fantastično igro (Cilian Murphy tudi tokrat ne razočara - iz tega poba bo še mnogo) in tragičnim koncem. Oglejte si ga, ne bo vam žal.

Včasih se zgodi, da mi je kak komad iz takšnega ali drugačnega razloga tako zelo všeč, da si ga vrtim kar nekajkrat zaporedoma tudi po več dni. Sicer je to redkost, a vseeno…
To obdobje trenutno pripada komadu ‘Alive and kicking’ benda Nonpoint. Komad nima ne vem kakšne umetniške vrednosti, mi je pa zelo všeč zaporedje akordov (vedno sem bil sucker na C-G-a-F - v tem primeru ni to zaporedje) in kombinacija basa in kitare v refrenu. Besedilo govori o tem, kako se pobč pobira iz neuspele zveze, kar ga dela močnejšega.
Enivej, zadevšno lahko poslušate tule.

Pozabite Sandokana. Pozabite Bruslija. Žanklodvandam se lahko upokoji. Stiven Sigal je pusi.

Predstavljam vam kung-fu legendo, najlepšega, najpametnejšega in seveda nepremagljivega heroja, borca za pravice šibkejših in socialno ogroženih, največjega in najbolj čutečega ljubimca, pravega prijatelja in nadarjenega umetnika - Riki Oh.

Mogoče se bo nerazgledanemu bravcu tega bloga zazdelo, da pretiravam s superlativi, a naj mu povem (tebi, ja!), da (poleg mene) na svetu obstajajo ubermenschi in filmarji včasih koga ujamejo na delu in zabeležijo heroizme in skrajno altruistična dejanja na filmski trak.

Na kratko zgodba: Rikiju ubijejo punco, v katero je na smrt zaljubljen. Seveda se Riki maščuje (Riki redno bere biblijo in se sveto drži njenih naukov, predvsem onega dela - zob za zob), a ga pri tem šestkrat ustrelijo v torzo. Kugel mu zaradi zapletenosti operacije ne morejo odstraniti, zato jih nosi s sabo za spomin. Vsake toliko ga zbodejo, a se zna mojster meditacije tako zelo skoncentrirati, da ga to načeloma niti ne moti. Ker se maščuje, gre v zapor (seveda nedolžen kot solza na arabski mladoletnici), kjer evil evil warden goji mak (za semena na makovkah, majkemi), pri tem pa mu pomagajo njegovi pribočniki. Riki je seveda gospod pravica in si želi stvari postaviti na svoje mesto. Ker pa zapor ni ravno kraj, kjer bi se podile deklice s poniji, pride do manjših konfliktov. Kako pa Riki rešuje konflikte, si lahko ogledate spodaj:

[youtube]xrEeIts4CnE[/youtube]

edit: se opravičujem za slabo sinhronizacijo zvoka, ampak kaj ko filmčiča ni delal Riki…

Sigurno ste že videli kake fotke, ko kaki turist ‘podpira’ stolp v Pisi, ali drži Eifflov stolp za vrh? No, tale gospod je stvar vzel malo drugače in integriral fotke (kartice, vodiče, kulije, itd.) v svoje fotke. Kako to izgleda? Čekitaut.

Kak mesec nazaj sem šel na neko žurko, ki se je dogajala v prostorih bivše kasarne, blizu železniške postaje. Kadar grem plesat, mi ne pride na misel, da bi šel pecat bejbike. Ko se pleše, se pleše. Pa tudi kako pivo se spije (ali šest) in pokadi kako nelegalno zelišče, tako da v tistih trenutkih nisem ravno biser v komunikaciji, kaj šele v zapeljevanju. Ampak vseeno to ne pomeni, da se umaknem v kak temačen kot in se prestopam. Če imam komu kaj za povedat, povem, težim pa ne.
No in zadnjič zagledam neko deklico, ki me je jako spominjala na neko Matejko iz srednje šole. Ljubko bitje. In glede na to, da je res že dolgo nisem videl, nisem bil prepričan, če je to res ona. In pristopim k njej in se ji zaderem na uho “A si ti Mateja slučajno?”. Pazi reakcijo: bejba se obrne, me zgroženo pogleda (kot da bi se v tistem trenutku srečala s kakim mutantom iz prihodnosti), se obrne in brez besed odide s plesišča. Nisem mogel dojet…

Moj point je v tem, da zna bit veliko bejbik (vsaj v Ljubljani) totalno brez zaupanja v moški spol. Ne vem kaj si mislijo tisti trenutek, ko jih ogovori poba, a se vsekakor počutijo hudo ogroženo in si (najbrž) mislijo, da ji hočeš ne vem kaj narest. Je to posledica egocentričnosti? Posledica jako slabih izkušenj? Ali pa smo nekateri tako odurno grdi, da nam deklice ne privoščijo niti nasmeha, kaj šele besede… Pa tudi če nič nočemo od njih…

Rad bi se zahvalil vsem, ki boste kliknili na tale link.

Malce prejle sem si ogledal Wu ji (The promise). Še en visokoproračunski kitajski film tipa Hero, Crouching tiger hidden dragon, House of flying daggers… A meni najmanj všečen od naštetih. Tumač naphan s posebnimi efekti, nobene pametne koreografije (razen sekvence, kjer se general s kroglama na verigi bori s kopico vojakov), povprečna igra in režija. Sicer zelo všečna scenografija in kostumografija, a Kitajčki na tem področju nikoli ne falijo.
Zgodba pa kot se spodobi za takovrstne filme - ljubezen, smrt, usoda…

Ste se kdaj pogovarjali s kom, ki zagovarja tezo, da smo sami v vesolju? In dejansko… če taki ljudje še živijo, kakšne argumente imajo za zagovor? Okej, pustimo na strani ortodoksne vernike, ampak si enostavno ne znam predstavljati, da ob vsej velikosti vesolja in številu galaksij, ne bi obstajala še mala kopica planetov s takšnim ali drugačnim življenjem na njih. Pa naj bodo to primitivne bakterije, gigantska očesa, megličasti mali utripajoči, ali pa huluvuji.
Spodnji filmčič nam pokaže verjetno najdaljši zoom-in evah. Poleg tega nam pokaže koliko galaksij se lahko skriva v majcenem koščku vesolja.

[youtube]SpkSeVgvA0o[/youtube]

Če ste ravnokar pošmrkali črto belega, bo tale špil idealen za vas.

klik

Mislim, da je vljudno pozdravit, ko kam prideš, koga srečaš, itd. S tem poveš, da imaš neko mero bontona, izraziš spoštovanje do sočloveka in nenavsezadnje, da navežeš vsaj minimalni kontakt.
In vedno, kadar ne dobim fitbeka, me malo pogreje. Namreč, prejle sem bil v trgovini in ko sem prišel na vrsto, sem lepo, jasno in glasno pozdravil prodajalko “Dober dan”. Pri tem vedno pogledam v oči in se nasmehnem. Tokrat je nisem mogel pogledati v oči, ker se je zabuljila v moje artikle in ob pozdravu ni pokazala nobenega znaka, da me je registrirala. Kar me je seveda pogrelo (kot vedno), tako da sem jo pozdravil še enkrat, tokrat malo glasneje in bolj razločno. Ponavadi me prodajalka ob tem skesano pogleda in odzdravi. Tokrat se je prodajalka ustavila, me pogledala v oči z izrazom na faci ‘kaj koji kurac hočeš od mene’. Tako da je bil med nama zelo napet, tri sekunde dolg pogled iz oči v oči (A Fistful of Dollars varjanta), nato pa je prodajalka obupala in mi odzdravila.
Res ne razumem, kako nekateri ne zmorejo niti trohice najbolj osnovnega bontona, da se niti toliko ne potrudijo, da bi odzdravili, kaj šele pozdravili. Tumač.