Ne, nisem bil delikvent in ne, niso me mali plavi utamanili s tejzerjem.
Zjutraj si čisto brezbrižno skuham kavo in jo hočem zaužit, ko pozvoni na vratih. Sprva sem misli, da ima cimra svoj jutranji obisk, a sem misel brž dal na stran, ker sem slišal, da me kliče cimra (in nisem pomislil na to, da bi morebiti njen obisk potreboval pomoč). Njen glas je bil kar precej presran. Stopim na vrata, kjer me čaka mrko gledajoč gospod. ‘Štrom sem pršu odklopit’. Limenku čega??? Ko pridem do sape, ga povprašam po razlogu. Nismo plačali poračuna. Mea culpa, čakal sem, da se zmenimo s stanodajalci o razporeditvi stroška, pa ni bilo časa. Res ne. Ampak vseeno… račun je zapadel prejšnji mesec, kar se mi ni zdela zadostna doba, da bi se na vratih prikazal stric z odklopnikom. But still… Vprašam, če se da kaj storiti, da bi se izognil akciji. ‘Plačajte’. Okej, skočim do bankomata, dvignem ves denar in se vrnem do gospoda. Povabim ga v stanovanje in mu ne ponudim skodelico kave (pač se mi spominjal na Cankarja…). Plačam, podpišem in ga povabim do izhoda.
Halo? Bil sem že v situaciji, ko so me računi na polici čakali že tri mesece, pa nikome ništa. Opomini so prihajali, a ne v človeški, temveč v papirni obliki. Tako da se mi je to zdelo izjemno čudno. Malo sem preklical okol folk, pa smo ugotovili, da se gre tu najbrž za pospeševanje pridobivanja denarja zaradi 1. januarja.
Sam vseeno je tale malo kruta… Kaj če me ne bi bilo doma (do situacije je prišlo ob devetih dopoldne)? Nič. Odklop štroma, pildek napopan na vrata, ti se pa jebi. Pa čakaj brez Bara na naslednje jutro.

Nauk dneva: poračun za štrom je plačan :approve:

Navkljub hardcore delavniku, si vseeno najdem čas za ogled kakega slikosuka. Tako sem si odpočil možgane na Boratu. Zadevšna je boljša od pričakovanja. Najbolj me je natrgalo na ’sing halleluiah’ zborovanju in pri sumo wrestlanju. Odpulj.

je eden najbolj zajebanih evah. Dogodki se vrstijo eden za drugim (v četrtek imam 3 dogodke v enem dnevu, kar pomeni, da bom spet 16 ur na šihtu), oblikovine se nabirajo, za zmontirat mam še kupe oglaskov… še nikol me roki niso tolk lovil kot me zdej. V četrtek mamo še prednovoletno žurko naše firme. Ugante gdo bo moral rihtat vse tehnikalije…
Yep, letošnji december je one son of a bitch.

Majkemi da bom.
Sem vsem reku, da me dans pustijo pr gmah, ker moram do jutri iz nule narest en filmčič (5 minut!!!), s tem, da nimam ne materialov, ne storyborda. Nič. Nada. Nula. Zip. Ampak neeeee… Dej pliz un zrihti… Ej, ta oglas rabmo nujno dans… A mi nardiš kupone za un… Treba bo tist sprintat….
Matrwola, zdej zdej bom sam znoru…

Pred nekaj leti, sem si ogledal filmćić, kjer je glavno vlogo odigral mojster Jet Li. V tem filmu nastopa tudi blondinec imenovan Cyril Raffaelli. Navdušil me je z zadnjim fajtom v filmu, kjer razkaže svoje nogobrce, ki izvirajo iz veščine Tae kwon do. Nekateri bi se ga mogoče spomnili tudi po (ne najbolje odinterpretirani) vlogi v filmu Banlieue 13, kjer mu družbo dela nindža no. 2 David Belle, katerega je zapaziti tudi v spodnjem filmćiću. Tip je drugače kaskader z znanjem omenjene borilne veščine v kombinaciji z gimnastiko. Spodaj objavljene posnetke sem si ogledal že dvaintridesetkrat, a me vsakič znova impresionira. Btw, glasbena podlaga rox.

[youtube]hPpT1RO9PTc[/youtube]

Drugi poudarek gre skupini Ryouko, ki že od malih nog trenirajo gimnastiko, borilne veščine in monopoli. Skupina ima tudi svoje performanse in da se jih najeti. Seveda mi ni treba omenjati, da so fantje ne samo moji prijatelji, temveč tudi moji bodigardi. Tko da pazite kake komentarje spuščate na tem blogu…

[youtube]IzBGfjrTTfo[/youtube]

Že dve uri obdelujem fotke iz fotosešna, ki smo ga imeli z našimi polfinalistakmi za miss. Desetine fotk na pol slečenih (več ali manj) lepih deklet… In vsako posebej moram obdelat. Fotko. Ja.

edit: največ časa mi vzame radiranje celulita… [/evil]

Ko je govora o B produkciji, je več ali manj vsem jasno o čem je govora. Pač low budget filmi, s slabim castingom in igro, bedno režijo, z amaterskim editingom… Skratka, filmi, ki jih redno predvajajo na komercialnih televizijah večino večerov. Se tudi najdejo kaki posrečeni B filmi, a povečini raje prešaltamo na kak drug kanal. Sicer bi se lahko tudi ogromno filmov, ki se imajo za ‘A’ produkcijo, zlahka degradirali, a to je že druga zgodba.
Filmi ‘C’ produkcije, pa so filmi, ob katerih so prisotna odprta usta in pink-ponk z mislijo, ali se folk zajebava, ali misli resno. Pionir C produkcije je bil Ed Wood. Filme je snemal po hitrem postopku, ponavadi zaradi omejenih sredstev. Tako lahko v njegovih filmih opazimo večkratno uporabo istih posnetkov, slabo sinhronizacijo, slabo amatersko igro… Ampak vseeno je imel jajca in objavljal svoje filme. Na koncu kariere je snemal porniče. V osemdesetih je dobil naziv ‘najslabši režiser vseh časov’, njegov Plan 9 from outer space, pa za enega najslabših filmov vseh časov.
Petdeseta in šestdeseta leta so bila zlata leta za C produkcijo, povečini se je šlo za zf filme in grozljivke. A vseeno. Ti filmi so se vrteli v kinih in ljudje so bili tega nekako navajeni. V sedemdesetih pa se je pojavil video. Tako so začeli separirati filme na A (kino) in B (video) produkcijo. Kaj je to pomenilo za C produkcijo? Razcvet! Zdaj je lahko vsak kupil video kamero in naredil film po svoji zamisli. Seveda stvar ni bila tako poceni kot dandanes, a vseeno je bilo zadosti entuziastov, tako da so se low budget filmi lepo razširili po videotekah.
Digitalna produkcija, internet, širokopasovne linije… vse to vodi v pravi boom C produkcije. Seveda to pomeni tudi razmah amaterske produkcije, ki zna biti včasih na zelo visokem nivoju, a pustimo to za kdaj drugič.

Pred dnevi sem objavil insert iz filma Riki-Oh, ki je tipičen predstavnik C filmov. Klišejska zgodba, klišejski posnetki… skratka, kliše za klišejem. A vseeno se v takih filmih najde nekaj, kar te pritegne. Ponavadi je to huronski smeh, ki ga povzroči patetika posnetega. V družbi podobno mislečih zna bit to izredno zabavno.
Turki imajo recimo malo morje filmov, ki nam že z naslovi nakazujejo patetičnost: Turkish E.T., The deathless Devil, Superman in Instanbul (krasno zbirko si lahko ogledate tule)… Prekrasno. Posebej pa bi omenil film Turkish star wars. Gre se za približno adaptacijo Star wars s primesmi Star treka (glavni jebač seveda imitira cpt. Kirka in si kuj zacahne alfa bjondo v filmu). Režiser seveda uporablja posnetke iz dejanskega filma Star wars in se mu gladko jebe za copyleft. Igralci se hudo matrajo dobro igrat, a jim ne uspeva. Sploh. Kako to dejansko izgleda? Evo vam delčič filma:
[youtube]gWsxmCG5Guw[/youtube]

C produkcija ima veliko fanov. Med njimi je tudi režiser s rahlo čudaškim in temačnim pristopom do sveta, Tim Burton. Leta 94 je posnel film o zgoraj omenjenemu režiserju, Ed Woodu, kar je povzročilo pravi mali naval filmov wannabe C produkcija. Med njimi bi izpostavil The lost skeleton of Cadavra iz leta 01. Gre se za homage zf filmom iz petdesetih letih. Zelo zabavna zadeva, ki pa ne doseže pristnosti patetike. Je namreč razlika med tem, da se igralci trudijo igrati slabo in med tem, da se ‘igralci’ trudijo igrati dobro. Ravo slednje je eden najpomembnejših elementov C produkcije. Trailer za omenjeni film pa izgleda takole:
[youtube]Pe9Fs10IIk0[/youtube]

Največji štos C produkcije pa je v tem, da nihče ne bo svojega filma ocenil za low budget, low B prod., ampak kot seveda za najboljšega evah. In ravno zato je težko dobiti C filme iz osemdesetih. Jih je pa miljon.

imam na pol odprta balkonska vrata in me ne zebe.

Sej se ne pritožujem, ampak to men nekako ne štima.

Včeraj sem si po res dolgem času spet ogledal izvrsten triler izpod rok Alana Parkerja - Angel heart. Film je bil narejen v zlati dobi trilerjev in grozljivk. Žal se H’wood zadnje čase poslužuje zgolj adaptacij in rimejkov, kar nam daje žalostno podobo kreativnosti čezlužniških scenaristov in producentov.
Kakorkoli že, film ima vse lastnosti vrhunskega trilerja - temačno atmosfero, zavito zgodbo, stopnjevanje napetosti in na koncu luškan twist. Omembe vredna je seveda tudi fotografija. Za sugar on the top, pa je poskrbela še pofukljivost glavnega igralca. Žal se ta njegova lastnost ni obdržala…

Če izvzamemo njegov igralski talent, me je impresionirala njegova izjava:

I look at movies and they’re all so fucking terrible. People ask, ‘Why aren’t movies more successful?’ It’s really a simple answer: It’s because they stink. Three simple words: Because they fucking stink. That’s four words, but you can’t write the fucking word. They stink, they stink, they stink, what’s wrong with you? They stink. Do better movies.”

“I like to use the metaphor of my buddy Dan Tana. At his (restaurant’s) 40th anniversary, somebody asked me, ‘Why do you think his restaurant’s successful?’ I said, ‘It’s really very simple. He serves good food and it’s a comfortable place to stick your ass while you’re eating it.’ It’s not rocket science. You know these places: You go in and there’s some froufrou guy has fixed everything and they spent five million dollars on the fucking chandeliers and you’re eating some crap on a plate with a bunch of swirly crap on it. If they give you steak, French fries and a fuckin’ booth, they’ll be in business for a hundred years. You think some guy wants to sit perched on a little wooden chair eating a sliver of somebody’s liver?”

Cel intervju je tule.