Moja vandrovska duša mi ne da miru in me praktično vsako leto spodbudi, da spremenim lokacijo. Tako se bom zdaj preselil že šestič. V sedmih letih.
Spomnim se leta 2000, ko sem se prvič kao odselil. In sicer v Moste k punci. Sicer to ni bila ravno osamosvojitev, ampak tudi to štejem. Tam sem bil eno leto.
Leto kasneje sva se s to punco preselila v Podpeč. To je bila v bistvu tista prava selitev, ob kateri pokličeš kup kolegov, kupiš plato ali dva pera in se vozakaš s polno natovorjenim kombijem. Dve ali tri fure. Na koncu se selitev propisno zalije. V Podpeči, ki je bila mimogrede ena mojih najlepših lokacij (zjutraj sem ob kavi čez veje gledal, kako se podijo konji po travniku, bljižnje jezero pa sem imel oddaljeno pol ure hoje). Zgornji sosed je bil faca in nikoli nismo imeli problemov zaradi (za moje pojme) mnogo preglasne muske. Včasih sta se nam s sinom moje starosti pridružila in poslušali smo zgodbe starega mornarja, ki so mu v Savdski arabiji nekoč skoraj amputirali roko.
Zaradi nesrečnega spleta okoliščin, sem se leta 2002 preselil v štirisobno stanovanje v Dravlje. Skupaj z dvema cimroma in eno cimro (ki je relativno hitro postala moja punca). Tam je bil party 24/7. En cimer je bil DJ, drugi obseden s trensom, cimra pa se tudi ni branila žurk. Tudi tu nismo imeli težav s sosedi (razen enkrat je prišel en sosed čisto penast, da je pa to tumač in da naj ta moment ugasnemo razbijanje. Poslušali smo Marleya na sobni jakosti). Downside je bil ta, da je imela moja soba luknjo v steni (prehod iz kuhinje ni imel vrat), tako da je bilo mastrubiranje in ostale intimne stvari, zelo težko izvajati.
Jeseni 2003 sva se s punco odločila da greva na svoje in pristal sem na Viču. 100m od Špara. Glede na to, da sva bila v pritličju in da je bila pod nama neogrevana klet, je bilo pozimi hudičevo mraz. Hoditi po stanovanju bos je bilo opasno po životu. Pa še ogrevanje naju je prišlo nenormalno veliko. Ampak stanovanjček je bil pa kjut. Kuhinja z jedilnico, dnevna soba in majcen balkonček, ter spalnica in kopalnica. Za parček čisto solidno. Usoda je hotela, da sva čez eno leto šla narazen in zaradi pomanjkanja sredstev sem pristal doma pri starših.
Mučil sem ju natanko 5 mesecev in se marca 2005 preselil na sedanjo lokacijo - Rudnik. Zdaj sem srečen s svojo tolerantno in mirno cimro in je ne menjam ni za brdo karamela. V enem letu se nisva niti enkrat sporekla. Kaj šele skregala. In iz tega razloga, se bom preselil v Župančičevo jamo. Ker ima gospodična neke veze in ima namen odkupit to stanovanje. Eventuelno. Ker me je povabila v stanovanje (ki je bajdvej identično temu v katerem živim zdaj), sem zaradi bližine Ortića, metelkove in kebaba, sprejel povabilo.
Odselil se bom konec maja. Če kdo išče dvosobno stanovanje pod Golovcem, naj mi javi, ker sem obljubil lastniku, da bom pomagal najti podnajemnike.