Zadnjič sem se po tleh valjal od smeha na tale video, ki me je spomnil na jako znani video švedskega učitelja plesa. Tip je še vedno legenda in ima verigo plesnih šol. Verjamem, da raztura standardne in ostale družabne plese, v njegovo znanje diska pa nisem ravno prepričan:

[youtube]Z4GZPci2tCg[/youtube]

Kako pa mora to dejansko izgledat? Tako kot to delava medma z Johnom:

[youtube]s2S29gXTUBk[/youtube]

In grem na dolgočasno kombinacijo sive un zelene…
Diagonalne crtice pa itak morjo bit, de bom v web 2.0 hypu…
Nekje do jeseni pa si bom sčaral čist my own designed blog.
Ja.

Včasih je metanje stvari v isti koš mnogo bolj nevarno, kot trezen pogled na realno stanje.
Sicer pa… Če takovrstna propaganda pali, sem jest prazna piksna kokakole.
Klik

Paprike in TV Grosuplje nekako ne uvrščam med TV postaje, ker tega pač človek ne more gledat. Pod to definicijo spada tudi Mtv Adria, ampak ajde… Glede na to, da ima nekaj gledalcev več, bom Adrio dal v kategorijo “TV”.
Kar hočem povedat, je to, da so moje oglaske do sedaj vrteli le na prvih dveh omenjenih postajah in mi je bilo praktično vseeno kaj dam od sebe. Tokrat pa mojo reklamco rolajo na emtiviju. Videl sem jo pet minut nazaj in moram rečt, da je občutek kar okej.
In ker je ta reklamca prva od mnogih, ki jih bodo vrteli, se ga grem dans konkretno napit.

Postal sem komercialna kurba. Ponosna komercialna kurba.

Obstajajo izredno redke situacije, ko kasiraš batine, a se ob tem počutiš relativno dobro in udarce sprejmeš z nasmehom na ustih. Ne govorim o pasivno agresivnem Gandhijevskem odporu, ampak o eni veliko manj filozofsko obarvani situaciji.
Gre se za ‘fight pit’. Pojav, ki ga lahko srečamo samo na metalskih koncertih ali na žurkah s podobnim glasbenim žanrom. Gre se za skupino navdušencev, ki se ne izražajo zgolj s plesom (beri: mahanje s čupo in igranje na zračno kitaro), ampak se strpajo v krog, v katerem se folk odriva, brca, skače en po drugem in maha okoli sebe. Skratka, iz tega kroga prideš poln modric in prask. V tem krogu je dovoljeno vse. Če dobiš po gobcu, pač dobiš po gobcu. Itak nimaš časa ali priložnosti videt človeka, ki te je mahnil. Ampak se ne sekiraš kaj dosti, saj sam potalaš zadosti brc in udarcev. Quid pro quo.
Spomnim se kako desetletje nazaj, ko je imel ljubljanski underground klub še zelo dobro glasbeno shemo in ob sobotah prirejal žurke za ljubitelje malo trših melodij. In spomnim se komada ‘Für immer punk’ benda Hladno pivo, ki je vsakokrat na plesišče privabil praktično cel klub. In za tiste tri minute, se je plesišče spremenilo v eno veliko gmoto teles, ki je pogala, brcala, mahala, se metala v zrak in slemala. Če v tem času nisi pokasiral najmanj eno modrico, te ni bilo na plesišču. In tako sem vsako nedeljo ocenjeval uspešnost žura glede na modrice.
Ti časi so minili. Postrigel sem si čupo, spoznal še mnogo glasbenih zvrsti in šel na marsikatero žurko ali koncert iz druge glasbene zvrsti in se z leti počasi distanciral od tega pretepaškega kroga. A vseeno me še kdaj prime, da bi se vrgel v krog in prefukal kako metalko, ki stoji na robu kroga… [sigh]
Najbrž se bo kdo povprašal po smiselnosti takega početja. Če ne drugega, se človek fajn razgiba. Jaz pa sem dal iz sebe še vso negativno energijo, ki se mi je nabirala čez teden. Čista katarza.

Pa še ikzempl enega večjih krogov (amerikanci imajo čudno navado laufati v krogu in se samo majčkeno odrivati… pusiji…) + moje najnovejše odkritje Devildriver (frontman Dez Fafara, bivši frontman Coal chamber):
[youtube]VeQ9GDAxlV0[/youtube]

[youtube]EZHVKWQN8vk[/youtube]

Ako bi mi nekdo hotel oddat stanovanje v takem stanju, v kakršnem je bilo še kak teden nazaj, bi zahteval vsaj 60% popusta pri najemnini. Notri sta živela baka in čale tam pri šestdesetih (itak je v bloku starostno povprečje okoli 70 let) in očitno se nikoli nista naučila pospravljat. V vsakem prostoru po vsaj trije polni pepelniki, stene rjavo rumene, v stanovanje je komaj prihajala svetloba, vonj pa.. heh.. po zemlji. Dobesedno. Vsak kos pohištva je bil masten in prevlečen z debelo plastjo prahu. Pohištvo je bilo večalmanj že čisto na koncu življenjske dobe, samo fotelj je še nekako zgledal. Ampak čim sem se ga dotaknil, je iz njega bušnil oblak prahu. Cel dizaster.
Ampak glede na to, da se je lastnik odločil prenovit stanovanje, sva se s cimro lotila dela. No, v bistvu cimra organizira, jest pa sam delam in ne razmišljam. Kombinacija, ki se je do zdej izkazala za najbolj produktivno. V preteklih dneh smo iz ene sobe strgali dve plasti tapet, rasfukali vse od pohištva in odpeljali na deponijo. Ta del je bil do zdaj še najbolj zanimiv. Potem je nekaj dni trajala organizacija vseh majstrov. Pridejo novi radiatorji, dobila bova nove zunanje stene z izolacijo, okna, balkonska vrata, zbrusil se bo parket in pluta, v eni sobi pa smo danes izbili ven ves parket. Sem tudi pridejo nova tla. Navijam za golf travo. Danes smo še prepleskali celo stanovanje, sam smo kekci kupili samo en hobok. Jutri še po enega. Je treba še enkrat prepleskat. Je pa zanimivo, da so bile stene tako rumene, da je po beljenju razlika sicer opazna, a ne preveč… Kolega je naredil že eno celo steno v eni sobi in pol kuhinje, jutri pride sfiniširat, da bomo lahko pleskali dalje.
No in zdaj sem v fazi izbiranja barve za mojo sobo. Definitivno bodo na steno prišli še kaki vzorci, mogoče celo kak stencil. Malo sem že brskal po netu, za kake kul tehnike, pa nisem uspel prit še do nobenega pametnega linka. Predlogi most appretiated.
Kot že omenjeno, so okoliški domorodci iz generacije naših dedkov in babic. Naših. Pa že jest bi komot bil lahko fotr. In se dobijo pred blokom tri gospe in se pogovarjajo, malo glasneje. Najbrž so vse tri naglušne. Pa slišim eno ki reče ‘ja, Plohlovi so šli… je bil mir… zdej bo pa juhuhu’. In se glasno nasmejim in glasno rečem ‘brez skrbi da bo’. Mi je všeč, da že zdaj pričakujejo najhuje. Ampak po moje, da se bomo čist fajn razumel. Na vsake tolk bom kaki bakici pomagal nest robo v četrti štuk (jazst sem v prvem), se veliko smejčkal in odpiral vrata, pa bo vse okej.
Selitev je datirana na 25. maj. Če bo šlo vse tako hitro, kot gre, bova s cimro čez dva tedna že na novem naslovu. Sweet.

Zadnje čase se je uporaba te mamile močno povečala. Zdi se mi kot da je šmrkanje beline postal trend. Poznam človeka, ki pošmrka vsaj en gram na dan. In za tiste, ki ne veste - gram koke stane na našem trgu od nekje 60€ (za nizko kvaliteto), pa tja do 100€ za vrhunsko robo. V svojih eksperimentalnih časih, sem se tudi jazst prepričal, zakaj je ta droga tako popularna. Nisi zadet kot recimo na alkotu ali travi. Glavo imaš kristalno čisto, poznaš odgovore na vsa vprašanja in govoriš lahko non stop, materiala ti ne zmanjka. Ego ti nabije visoko nad atmosfero, občutek imaš, da lahko narediš vse. Efekt traja od pol, do tričetrt ure. Odvisno od dolžine črtice ali kvalitete robe.
Ko pa bi uporabniki vedeli kaj vse se dodaja kokinim listom, da ekstraktirajo alkaloid, bi se najbrž zamislili. Ya right… who am I kidding… No, med pospeševace spadajo v prvi fazi cement (ROFL), nato pa še amoniak, bencin, žveplena kislina in še vrsta kemikalij, ki jih ne znam navest v slovenščini.
Sicer pa si proces oglejte sami:

[youtube]2ewwxUslvOM[/youtube]

Nisem ne vem kakšen fan čokolade. Kot otrok sem pojedel veliko milke (skoraj vsako soboto smo šli v celovški KGM). Ampak res veliko. Kar se je malo kasneje tudi poznalo na moji teži. To radost sem opustil in sčasoma me ni impresionirala nobena čokolada. No, mogoče le ona iz Rustike, s čilijem. Seveda imam nekajkrat na leto hude napade in takrat moram met čokolado, pa magar se odpeljem sredi noči na prvo 24/7 pumpo.
Zadnje leto sem si recimo enkrat do dvakrat na mesec kupil Luflee, ker se fino stopi med prsti. Ampak ta Milka, ki je prišla ven nekaj mesecev nazaj, me je pa obsedla. Zdaj moram imeti že kakšna dva meseca na zalogi vsaj dve čokoladi. Vedno.

Fantastičnost čokolade ne morem povsem opisati, ker imam enostavno premalo besednega zaklada. Če lahko rečem, da je to poleg seksa nekaj najboljšega na svetu, bi se mogoče samo približal kompleksnosti občutka, ki ga brbončice servirajo možganom. Upam samo, da notri niso kake res hudo karcinogene substance, ali morebiti kakšen polonij. Ker potem bi umrl. Ker je ne morem nehat jest.

Poslušam Norah Jones ‘The long day is over’ in ima me, da bi se tesno objet s kako fajn lubico počasi zibal levo in desno.
Včasih me prime emocionalnost…

In ne, ne bom postal emo.

A sem že rekel, da je tale pomlad rekorderka kar se tiče mojih odtrgov? Pa deklce sploh še niso začele kazat kože. Kaj šele bo…

Sicer je bila beta verzija že na mojem računalniku, a sem vseeno čakal na končni izdelek, meni jako omiljenega softvera. Na tej točki je potrebno omeniti, da so Adobetovi zasnovalci PS3 namenili dvema skupinama uporabnikov in tako izdali dve verziji - Photoshop in Photoshop extended. Prva je namenjena dizajnerjem, druga pa boljkone ustvarjalcem gibajočih grafik (motion graphics). Seveda sem si pridobil extended verzijo.

Že instalacija je bila časovno precej potratna, zato sem bil prepričan, da bo orodje precej razširjeno, izboljšano, skratka oh in sploh. In nisem se uštel.
Velik korak naprej nakaže že ‘quick selection tool’, pri katerem se izognemo dolgotrajnemu izrezovanju objektov iz fotk. Prej je bilo potrebno natančno izrezovanje s pomočjo različnih orodij (magic wand, pen tool, lasso tool…), zdaj pa lahko s tem novim, inteligentnim orodjem čisto preprosto klikamo na objekt, program pa po neki svoji logiki določa katera območja pašejo k temu objektu. Dodatni bonus je specifično določanje, na kakšen način ti zgladi robove. Sweet.
Smart filters je luštna opcija, ki nam omogoča dodajanje filtrov na tak način, da ti ne vplivajo direkt na sliko. Skratka, ti filtri zgolj simulirajo svojo funkcijo in nam s tem omogočajo lažji pregled in obdelavo.
Auto align funkcija nam poravna layerje z izredno natančnostjo, tako da lahko iz večih layerjev dobimo najbolj optimalno sliko.
Zdaj pa se začne zares:
3D compositing je funkcija, ki nam olajša delo s 3D objekti - objekt čisto preprosto importamo v PS3, na katerega lahko potem nanašamo teksture, barve, kontroliramo osvetljavo in si objekt celo ogledamo iz vseh zornih kotov, brez uporabe 3D programa ali celo kakega plug-ina. Konec kreiranja zapletenih tekstur v 3D programih. No, vsaj za kakšne ne preveč zapletene reklamce.
Animacije so bile do sedaj rezervirane samo za programe kot so Flash, Premiere Pro in After effects. Od zdaj naprej lahko animacije delamo tudi v PS3. Integracija z omenjenimi programi je seveda samoumevna. V PS3 lahko prvič v zgodovini programa importamo video posnetke. Če samo pomislim na vse možnosti, ki jih prinaša ta goodie, mi domišlija še kak mesec ne bo dala spati…
Vanishing point je ena od funkcij, ki so revolucionirale prejšnjo verzijo Photoshopa. S to funkcijo smo lahko iz fotografij brisali cele stavbe, ali pa jih enostavno nadgrajevali, oziroma dodajali elemente na obstoječe elemente. Žal je bilo to omejeno le na 2D svet. Izboljšan vanishing point pa poseže še v tretjo dimenzijo. Ravnine lahko rotiramo v vse smeri in nanje dodajamo teksture, ki se nam prikazujejo na ravnini ‘real time’. Končno se bom nehal matrati z raznimi ’skewi’, ‘distorti’ in perspektivami. Ortosweet.
Camera raw nam omogoča profesionalno obdelavo fotografij. Lahko nastavljamo osvetljenost, barve, filtre, korigiramo nepravilnosti in seveda opravljamo čedalje bolj popularno dejavnost - retuširanje. Funkcija je podprta tudi s preseti za več kot 150 fotičev.

Da pa ne bom samo hvalil programa, bi malce pograjal novo delovno okolje, ki je močno prilagojeno za monitorje velikega formata, po možnosti dual screen. Pripeti paneli omejujejo delovno okolje, tako da boste morali (če nimate ravno dveh 22″ monitorjev), konstantno uporabljati ‘full screen mode’. Noja, bomo preživeli.

Novi PS3 sem šele na hitro ošvrknil, za kako resnejšo kritiki bo potrebno kar nekaj tednov uporabe.

Naj omenim še to, da nestrpno pričakujem novi After effects CS3. Prerelease je že zunaj, ampak se nočem omejevati na zgolj nekaj funkcij. Potrebno bo še nekajkrat spat in pojesti še nekaj kebabov, preden se spet asocializiram in začnem onanirati na nove funkcije.