Vsak, ki se je majčkeno spustil v svet metala, je zagotovo slišal (za) Dream theater. Sicer ne obvladam veliko progresivnega metala, je pa najbrž resnica, da je band eden najboljših (če ne celo najboljši) predstavnik te zvrsti. Vsi člani so večkrat nagrajeni akademski glasbeniki, vsak od njih je specializiran za inštrument, ki ga igra v bendu. Že iz tega dejstva sodeč, lahko zaključimo, da je njihova glasba tehnično gledano ekstremno kompleksna, a vseeno neverjetno poslušljiva. Med drugim, sta leta 2001 Steve Vai in Joe Satriani povabila njihovega kitarista Johna Petruccija na turnejo G3, s katero so se pred tremi leti ustavili tudi v Ljubljani. Vai in Satriani sta mimogrede ocenjena za najboljša kitarista na svetu (pustimo malenkosti in osebna prepričanja - tako to je). Žal se koncerta nisem mogel udeležiti, sem pa slišal, da je bilo orgazmično.

Skratka, Dream theater sem poslušal že kar nekaj let nazaj, a sem se v duhu eksperimentalnosti malo oddaljil od njih. Včeraj pa mi je pod roke prišla plata ‘Train of thought’ in pa komad ‘In the name of God’. Ko sem prišel do Petruccijeve solaže, so se mi dvignile vse kocine in oči so se mi zarosile. Tip je neverjeten. Prepričajte se sami (komad je žal v dveh fajlih; Petruccijev solo je na začetku drugega videa - definitivno priporočam):

[youtube]ZZM04-ysM7g[/youtube]

[youtube]eXstvXu5sPs[/youtube]

Jokam…

Edo je dobil konkurenco…

[youtube]yWbMM0vTvjk[/youtube]

Obstajajo izredno redke situacije, ko kasiraš batine, a se ob tem počutiš relativno dobro in udarce sprejmeš z nasmehom na ustih. Ne govorim o pasivno agresivnem Gandhijevskem odporu, ampak o eni veliko manj filozofsko obarvani situaciji.
Gre se za ‘fight pit’. Pojav, ki ga lahko srečamo samo na metalskih koncertih ali na žurkah s podobnim glasbenim žanrom. Gre se za skupino navdušencev, ki se ne izražajo zgolj s plesom (beri: mahanje s čupo in igranje na zračno kitaro), ampak se strpajo v krog, v katerem se folk odriva, brca, skače en po drugem in maha okoli sebe. Skratka, iz tega kroga prideš poln modric in prask. V tem krogu je dovoljeno vse. Če dobiš po gobcu, pač dobiš po gobcu. Itak nimaš časa ali priložnosti videt človeka, ki te je mahnil. Ampak se ne sekiraš kaj dosti, saj sam potalaš zadosti brc in udarcev. Quid pro quo.
Spomnim se kako desetletje nazaj, ko je imel ljubljanski underground klub še zelo dobro glasbeno shemo in ob sobotah prirejal žurke za ljubitelje malo trših melodij. In spomnim se komada ‘Für immer punk’ benda Hladno pivo, ki je vsakokrat na plesišče privabil praktično cel klub. In za tiste tri minute, se je plesišče spremenilo v eno veliko gmoto teles, ki je pogala, brcala, mahala, se metala v zrak in slemala. Če v tem času nisi pokasiral najmanj eno modrico, te ni bilo na plesišču. In tako sem vsako nedeljo ocenjeval uspešnost žura glede na modrice.
Ti časi so minili. Postrigel sem si čupo, spoznal še mnogo glasbenih zvrsti in šel na marsikatero žurko ali koncert iz druge glasbene zvrsti in se z leti počasi distanciral od tega pretepaškega kroga. A vseeno me še kdaj prime, da bi se vrgel v krog in prefukal kako metalko, ki stoji na robu kroga… [sigh]
Najbrž se bo kdo povprašal po smiselnosti takega početja. Če ne drugega, se človek fajn razgiba. Jaz pa sem dal iz sebe še vso negativno energijo, ki se mi je nabirala čez teden. Čista katarza.

Pa še ikzempl enega večjih krogov (amerikanci imajo čudno navado laufati v krogu in se samo majčkeno odrivati… pusiji…) + moje najnovejše odkritje Devildriver (frontman Dez Fafara, bivši frontman Coal chamber):
[youtube]VeQ9GDAxlV0[/youtube]

[youtube]EZHVKWQN8vk[/youtube]

Ko sem prvič slišal band Otep, nisem mogel verjet, da lahko tako punče iz sebe stisne tak glas. ‘Kruljenje’ v metalu se načeloma veliko bolje sliši iz prekajenih glasilk metalcev, z zavidanja vrednimi sposobnostmi trebušne prepone. A drobna, svetlolasa Otep Shamaya, se ob bok postavi tudi najbolj brutalnemu moškemu vokalu.
Sprva sem bil prepričan, da so vokali polni efektov, dokler si nisem pogledal live posnetka, kjer lahko opustimo vse dvome o pristnosti njenega vokala.

Nežnim ‘Celine Dion’ dušicam odsvetujem poslušanje.

Spot Blood pigs:
[youtube]HQGN0L2z2mY[/youtube]

In še live shot:
[youtube]tgPx1JJrN1c[/youtube]

MAHAJ S ČUPO!!! GLOBJE MAHAJ!!!

Popolna harmonija glasov, genialna kompozicija, srce parajoče besedilo (v katerem se zlahka identificirate) in nenazadnje performans in koreografija benda - Sateliti.

[youtube]JauqDjZq7hM[/youtube]

Spodnji video posvečam Nini:

[youtube]ZfwyuofTdV0[/youtube]

:x

Zadnjih nekaj dni mi nenormalno paše pesmica Pixiesov - Where is my mind. In se spravim malo brskat po jutjubu, če bi slučajno našel kak official spot tega komada, pa ga žal nisem našel.
Sem pa našel en luškan video na podlago omenjenega komada. In glede na to, da sem si pred nekaj dnevi (po moje že šestindvajsetič) ogledal Fincherjev Fight club, je spodnji video krasna kombinacija za mojo dušo:

[youtube]SH_IDH656Hk[/youtube]

Fight club pa se mi je za vedno vtisnil v podzavest z naslednjimi citati:

- You buy furniture. You tell yourself, this is the last sofa I will ever need in my life. Buy the sofa, then for a couple years you’re satisfied that no matter what goes wrong, at least you’ve got your sofa issue handled. Then the right set of dishes. Then the perfect bed. The drapes. The rug. Then you’re trapped in your lovely nest, and the things you used to own, now they own you.

- If you don’t know what you want, you end up with a lot you don’t.

- For thousands of years, human beings had screwed up and trashed and crapped on this planet, and now history expected me to clean up after everyone. I have to wash out and flatten my soup cans. And account for every drop of used motor oil. And I have to foot the bill for nuclear waste and buried gasoline tanks and landfilled toxic sludge dumped a generation before I was born.

- Recycling and speed limits are bullshit. They’re like someone who quits smoking on his deathbed.

- We don’t have a great war in our generation, or a great depression, but we do, we have a great war of the spirit. We have a great revolution against the culture. The great depression is our lives. We have a spiritual depression.

- I’ve met God across his long walnut desk with his diplomas hanging on the wall behind him, and God asks me, “Why?” Why did I cause so much pain? Didn’t I realize that each of us is a sacred, unique snowflake of special unique specialness? Can’t I see how we’re all manifestations of love? I look at God behind his desk, taking notes on a pad, but God’s got this all wrong. We are not special. We are not crap or trash, either. We just are. We just are, and what happens just happens. And God says, “No, that’s not right.” Yeah. Well. Whatever. You can’t teach God anything.

in še najmočnejši citat:
- It’s only after you’ve lost everything, that you’re free to do anything.

Eden najboljših dogodkov lanskega leta, je bil definitivno koncert (mogoče bolje performans) zgoraj omenjenega benda, ki se je samo za deset priložnosti združil iz bendov Fantomas in (heh…) Melvins. Zakaj so od desetih svetovnih lokacij izbrali Ljubljanski media park? Mogoče zaradi ‘vsakične neverjetne podpore obiskovalcev koncerta’ (Majki je Ljubljano v takšni ali drugačni zasedbi, tokrat obiskal že četrtič)? Mogoče zaradi dobre trave? Po moje pa zaradi kake mucke, ki ga je čist preveč napalila. Slovenke znate bit take ;)
Kakorkoli, koncert ni bil klasičen, saj je že sama postavitev glasbenikov nakazovala, da zadevščina ne bo preveč konvencionalna. Oba bobnarja (Dave Lombardo in Dale Crover), sta oder zasedla na desni strani, na sredini so šponali vedno brezizrazni Buzz Osborne, basista Trevor Dunn in David Scott Stone. Slednji je sredi koncerta priklopil bakreno žico na ojačevalec in proizvajal take in drugačne izvenzemeljske zvoke. Na desni je bil pozicioniran multivokalist in eden najbolj otpikanih smrtnikov plazečih se po svetu, Mike Patton. Tip je imel okoli sebe ogromno nekih tehnikalij, štiri mikrofone (vsak na svojem multiefektu), klaviature… In na trenutke se je zazdelo, kot da je cel nastop v njegovih rokah. V spodnjem videu lahko vidite, kako dirigira obema bobnarjema. Skladnost benda je bila popolna. Koncert je žal trajal le dobro uro. Stopnja koncentracije vseh instrumentalistov je zahtevala ogromno energije, zato je razumljivo, da je bil koncert relativno kratek. Ampak vseeno je bila ta ura audio vizualnih molestacij, najboljši event lanskega leta.

Košček koncerta:
[youtube]agqMpekRNck[/youtube]

Druga lokacija, identična kvaliteta:
[youtube]JOj8UsApBD0 [/youtube]

Našel pa sem tudi eno luškan video - Der Golem. By Fantomas:
[youtube]rdj8iRSh9wI[/youtube]

Poslušam ga že cel dan. Spot je vrhunska kombinacija hudih bejb, uberjebača, vrhunske montaže in ogromno posebnih efektov.

[youtube]4_o47Gs6DQ0[/youtube]

Včasih se zgodi, da mi je kak komad iz takšnega ali drugačnega razloga tako zelo všeč, da si ga vrtim kar nekajkrat zaporedoma tudi po več dni. Sicer je to redkost, a vseeno…
To obdobje trenutno pripada komadu ‘Alive and kicking’ benda Nonpoint. Komad nima ne vem kakšne umetniške vrednosti, mi je pa zelo všeč zaporedje akordov (vedno sem bil sucker na C-G-a-F - v tem primeru ni to zaporedje) in kombinacija basa in kitare v refrenu. Besedilo govori o tem, kako se pobč pobira iz neuspele zveze, kar ga dela močnejšega.
Enivej, zadevšno lahko poslušate tule.